Poezija, ki so jo zapisali v študijskem krožku Haiku in demenca, ki ga izvaja društvo HNUM in poteka v domu upokojencev v Postojni:






Človek ni nikoli sam,

z njim je duša, ki ga spremlja – kam?



Ne utrgaj vrtnice,

saj ta takoj ne oveni.

Občuduj njeno lepoto

in potem je čas, da jo užiješ.



Kam greste, ptice?

Vas bom še videla?



Naj se pri nas

vrne skrb za majhnega človeka

in da bo vsaj EN

imel v parlamentu solidarnostno obleko.



Vso našo zgodovino že hlapčujemo.

Zakaj?

premalo nas je

za upor.

Ne moremo proti volkovom.

Mar res ne?



SREČA PREBIVA

V postelji,

V jasnini,

Tam, kjer imaš moža,

V moji družini.



ANGEL ZA NEKOGA, KI NIKOGAR NIMA

Na koga se boš naslonil?

Komu roko podal?



Ilustracije poezije so nastale v študijskem krožku ILUSTRATORJI, kjer sodelujejo mlade postojnske diplomirane slikarke in študentke slikarstva.


 

Varuhi gozda

Varuhi gozda – fotografije glinenih skulptur, ki so bile umeščene ob Borojevičevi poti na Soviču z namenom oživljanja te vzpetine.
Varuhov gozda ni več. Mogoče so se preselili, ali pa jih je pogoltnil gozd. Vendar pa se zgodba tu ne konča. V naših študijskih krožkih nastajajo novi varuhi gozda, ki bodo s svojim delom na Soviču nadaljevali in nikoli ne bodo popolnoma izginili. Mogoče pa se bodo tudi ostali varuhi gozda nekoč vrnili.